S kolesom sem šla na izlet in se slučajno ustavila ob starem gradu. Najprej sem mislila, da je grad zapuščen, pa sem videla, da je pred vrati posajena negovana petunija v beli barvi. Pomislila sem, da grad ne more biti prazen, če je okolica tako urejena z rožami. Vstopila sem v notranjost gradu. Bila sem očarana. Pred seboj sem zagledala osrednji del gradu, ki je bil obdan z obzidjem. Na tem obzidju pa je rasla petunija v vseh različnih barvah. Imela je prelepe cvetove, ki so rali najmanj dva metra po obzidju. Na sredini je bil vodnjak. Okoli pa so bili postavljenu stari vrtni stoli. Na mizi je čakala hladna voda iz studenca.
Spodaj v gradu pa je bilo veliko lončnic, kamor so bile posajene različne rože. Tako je grad deloval, kot da sem v pravljici z vsemi temi cvetočimi rožami. Nasproti mi je prišel oskrbnik gradu, ki že dvajset let živi v gradu. Bil je poseben na izgled. Popeljal me je na ogled. Povsod so bili spomini iz zgodovine. Pokazal mi je tudi fotografije, ker so snemali tuji film. Kapelica je bila zelo ohranjena. Na vsakem majhnem kamnitem balkonu pa je bila posajena petunija različne barve. V kleti je imel svoje vino. Grozdje oziroma vinsko trto je sam gojil in pridelal vino. Probala sem jagodni izbor, ki je bil zelo dober. Na drugi strani gradu pa je imel svoje bivališče. To se ob prihodu ni videlo. Imel je prelepo stanovanje urejeno na klasičen starinski način. Skozi okno se je videla celotna dolina. Na oknih je bila posajena petunija v vijolični barvi. Na stenah so bile fotografije raznih gostov in njegove družine.
Povsod si lahko videl, da grad živi z njim. Bil je prijeten občutek biti v tako lepo urejenem okolju, čeprav je na zunaj izgledalo, kot da je grad zapuščen. Rad je imel rože, se posebej mu je bila všeč petunija v beli barvi.…
…
…