Ko sem bila majhna, smo doma pogosto gledali televizijo. Rojena sem bila v 90-ih in takrat je bila televizija res osrednja tehnologija tistega časa. Zvečer smo se zbrali in gledali poročila. Televizorji so pravzaprav zaznamovali tisto obdobje. Poročila so prikazovala osrednje dogodke dneva, mi pa smo debatirali in podajali komentarje na omenjene dogodke. Včasih je pogovor nanesel tudi na to, kako novinarka oz. novinar podaja informacije, katere teme so bile pokrite in zakaj so bile izbrane točno te novice. Vse te pogovore so posredno sprožili televizorji.
Poleg poročil so bile osrednjega pomena zame takrat še risanke. Televizorji – te takrat še velike škatle, so risanke najpogosteje vrteli v nedeljo zjutraj. Z največjim veseljem sem se kot mala punčka zjutraj zbudila in stekla v dnevno sobo. To je bila največja motivacija, da se zbudim v nedeljo zjutraj. “Če bi risanke televizorji vrteli tudi med tednom, bi bilo to briljantno”, sem si mislila, ko sem še hodila v prve razrede osnovne šole. Tako bi se z bistveno večjim veseljem zbujala tudi takrat, ko bi mogla iti v šolo. Sicer motivacija za zbujanje iz mehke, tople postelje zjutraj ni bila pretirano velika. Ko sem se odpravila v šolo, smo se s sošolkami in sošolci včasih pogovarjale o risankah, ki so jih predvajali televizorji. Debata je šla v smer, katere risanke imamo najraje in zakaj. Nekateri so imeli radi risanke z veliko akcije, spet drugi takšne bolj poučne.
Enkrat pri pouku smo celo imeli možnost narisati svojega najljubšega junaka in ti so pogosto izhajali iz risank ali animiranih filmov. Jaz sem v tem zelo uživala in narisala sem junakinjo, ki je imela dolge roza lase in bila je zelo močna in pogumna. Pomagala je ljudem in rušila stereotipe, kako naj bi dekleta izgledala in kaj naj bi počela. To si bom zavedno zapomnila. Risanke, njihova naracija in liki so torej igrali zelo pomembno vlogo, ko smo bili majhni. …