Pa je prišel tako težko pričakovan dopust. In to kakšen. Prvič se odpravljamo na jadranje. Ta ideja je v naši družini prisotna že kar nekaj časa. Dopust kot ga še ni bilo, brez otrok, samo v dobri družbi sestre, brata, bratrancev in sestričen ter partnerjev. To bo nepozabnih sedem dni. In pa verjetno tudi napornih sedem dni.
Barko smo hitro, že v začetku pomladi rezervirali, seznam hrane in pijače sta prevzeli sestrični, logistiko in prevoz sestra, meni je, kot štajerskem Primorcu in edinemu s potrebnim dovoljenjem za čoln, ostala izbira plovnega načrta in pa seznam potrebne osebne opreme za jadranje. Ruta jadranja narejena, oblačila pa imamo večinoma vsak doma, tista nepremočljiva mislim. Edino kar moji vrli Štajerci nimajo so čevlji za jadranje. Ko sem jim povedal, da morajo nabavit primerno obutev, sem naletel na naval smeha. Saj smo lahko bosi ali pa v japonkah. Kaj teniske niso dobre. To so bila vprašanja, ki so letela name. Težko jim je bilo dopovedat, da so čevlji za jadranje res nujno potrebni. Sem jim povedal nekaj primerov, kako so čevlji za jadranje marsikateremu jadralcu rešili prst na nogi. Res so praktični. Prihranijo nam lahko marsikatero nevšečnost. Imajo nedrseč podplat, paluba barke je skoraj vedno mokra, kar zagotavlja izredno stabilnost. Lahko jih nosiš tudi izven barke, ko skačeš na pomole, hoja po skalah in še in še bi lahko našteval. Predlagal sem nekaj model in znamk, ter jim povedal v kateri trgovini jih lahko dobijo. Naenkrat jim ni bilo več težko zapravit tistega zelenca za čevlje. Nisem pa pričakoval, da jih bo vseh petnajst šlo skupaj v trgovino in vsi kupili enak model.
Tako je tudi nastala fotografija, nekje na sredini jadranja, z naslovom Kapitan in petnajst razbojnikov. Samo moji čevlji za jadranje so bili druge blagovne znamke in barve. Pravi kapitan in pika!…