Sodelavka je neko jutro v službi povedala, da bo morala svojo hčer peljati k okulistu. V šoli so namreč opazili, da pogosto mežika z očmi in se napreza, kadar gleda na tablo. Druga sodelavka ji je priporočila okulista, ki je tudi njenim otrokom pregledal vid, bil zelo prijazen z njimi ter jim lepo razložil, kako je treba ravnati z očali, ki jim jih je predpisal.
Ni je hotela ustrašiti, ampak jo je opozorila, da so očala pri otrocih kar strošek, ker se jim pogosto kaj zgodi. Tako je sodelavka naročila svojo hčerko pri tem okulistu in takoj je prišla na vrsto. Po temeljitem pregledu je okulist res potrdil dioptrijo. Sicer je šlo za manjšo stopnjo, za katero je rekel, da se bo morda s časom izboljšala. Morala bo hoditi na redne kontrole, da bo spremljal morebitne spremembe. Sodelavka je šla še do optika, kjer je naročila očala za svojo hčerko. Optik je prinesel nekaj okvirjev, primernih za otroke, in dokaj hitro so skupaj našli okvir za očala, ki se je lepo podal na otroški obraz. Njena hči je bila zadovoljna, saj so ji bila očala zelo všeč. Ko si jih je nadela, je takoj opazila razliko v vidu: vidi bolj čisto in jasno. Z veseljem jih je nosila v šolo in tudi učiteljica je opazila, da jih pridno nosi. Ni se več naprezala, ko je gledala na tablo. Tudi njeni sošolci so se navadili na njen nov videz, jo pohvalili in povedali, da se ji podajo. Postala je bolj samozavestna in še raje je nosila svoja nova očala, na katera je tudi pazila.
Tudi ona je bila pri okulistu deležna nasvetov, kako skrbeti za očala, da se ne spraskajo ter ostanejo cela in čista. Sodelavka je bila vesela, da so sošolci sprejeli njeno hčerko z očali, saj se je bala, da bo imela zaradi očal težave v šoli.