Moja teta je bila vedno najbolj živahna oseba v družini. Nikoli ni mogla sedeti pri miru. Če ni bila na vrtu, je šivala, če ni šivala, je kuhala. Potem pa so se začele pojavljati čudne bolečine v njenih prstih. Sprva je rekla, da je verjetno od dela, ker se je vedno preveč gnala. A bolečina ni minila. Prsti so ji začeli otekati, zjutraj jih skoraj ni mogla premakniti. Na koncu so ji zdravniki povedali, da ima revmatoidni artritis.
Takrat si nihče ni znal dobro predstavljati, kaj to pomeni. Mislili smo, da bo dobila nekaj tablet in bo bolje. Pa ni bilo tako enostavno. Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, kjer telo samo napada sklepe. To pomeni bolečino, utrujenost in omejitve, ki si jih prej sploh ne predstavljaš.
Najhuje ji je bilo, ker ni več mogla početi stvari, ki jih je imela najraje. Ko mi je rekla, da je potrebovala pomoč, da odpre kozarec marmelade, me je kar stisnilo pri srcu. Za nekoga, ki je bil vedno samostojen, je bila to velika sprememba.
Sčasoma pa se je naučila živeti z boleznijo. Redno jemlje zdravila, hodi na fizioterapijo in dela posebne vaje za sklepe. Pravi, da ji gibanje pomaga, čeprav je včasih težko začeti. Zelo ji je pomagala tudi skupina ljudi, ki se srečujejo prav zaradi te bolezni. Tam si izmenjujejo nasvete, recepte, pa tudi samo besede spodbude. To ji veliko pomeni, ker se ne počuti več sama.
Najbolj me je presenetilo, ko mi je rekla, da jo je revmatoidni artritis naučil potrpežljivosti. Prej je hotela vse narediti hitro, zdaj se je naučila upočasniti. Bolj ceni trenutke brez bolečin – sprehod na svežem zraku, igranje z vnuki ali pa samo to, da lahko normalno prime knjigo v roke.
Ko jo danes gledam, se mi zdi neverjetno močna. Bolezen je del njenega vsakdana, a je ne definira. Še vedno je teta, ki nas nasmeje in ki vedno nekaj ustvarja, samo da zdaj to dela v svojem tempu. Revmatoidni artritis ji je vzel nekaj svobode, a ji je dal tudi nov pogled na življenje.